VEČER POD LIPCO

 

 

Ob večeru s tabo sem sedel,

na klopci, pod domačo lipo.

Na nebu mesec je žarel,

ko nežno sem poljubljal tvoje lice.

 

Roko si nežno mi podala

in tiho, tiho šepetala:

„Le tebe si želim imeti

in s tabo vedno le živeti!“

 

V oči ti gledam, svetle, plave,

ljubezni polne, vse šegave.

Objamem te in k sebi privijem.

Ljubezen vso ti iz srca zlijem!

 

Saj srce moje samo zate bije,

kaj bije, v njem vihar razgraja.

Razpočit hoče se, ko čaka nate,

le sprejmi brez besed ga draga,

zdaj je tvoje!

 

In mesec tiho se pomika preko lipe.

Kar vidi ne pove, samo mežika.

Večer zavlekel, se je v ure pozne,

mlad par zaživel je življenje v dvoje.