VEČERNI ZVON

 

 

Ko dan ugaša

vse se umiri.

Tedaj se zvon

večerni oglasi.

 

Oh, zvon večerni,

ko ti se oglasiš.

V srcu mojem,

prebudiš spomine.

 

Na mlade in

brezskrbne dni,

ki ni jih več,

ne bodo nikdar se vrnili!

 

Zakaj ti zvon

mi poješ žalostinko?

Zakaj ne poješ mi veselo,

kakor njega dni?

 

Oj zvon večerni,

le poj mi svojo pesem.

Spominjaš me

na srečo mladih dni.

Ko poln ljubezni in

moči goreče,

sem hodil pod večer

še vasovat.

 

Želel le eno bi,

da vedno to ostane.

Ali čas presneti,

vse to ti spremeni.

 

In zvon večerni poje,

kakor njega dni.

Le v srcu mojem glas,

povsem drugače zdaj zveni!