POLETNI VEČER

 

 

V poletnem večeru,

sedim s tabo

ob kamniti mizi,

pod drevesom, s krošnjo veliko.

 

Na nebu je mesec,

kot lučka nebeška

ves svetel sijal.

So sence bile še temnejše.

 

Ta čudežni svet,

večer čudoviti in ti,

tvoja lica žareča, ki medla svetloba

jim daje še večji sijaj.

 

Te gledam, te objamem

in hvalim boha, da meni namenil

je srečo, ki čudežno v noči nespečni

mi zdravi srce krvaveče!

 

Ko k sebi privijem, bitje to nežno

poljubim, objamem in gledam jo v

mesečevem soju, ko poteze biti njene,

predstavlajajo lepote rajske.