OB LUNINEM SOJU

 

 

Ko bleda luna

tam na nebu se pojavi,

v noči svetli

meni spati ne da!

 

Na mesto v posteljo,

se na sprehod odpravim.

Po poti znani

se sprehajam tam.

 

Spomine vzbuja mi

srce nemirno,

na čas minuli,

čas brezskrbnih dni!

 

Kako življenje teče,

hitro mimo mene.

Iz nenada se zavem,

kaj vse sem zamudil.

 

Dogodki znani,

kot na platnu se vrstijo,

v mislih preletim

življenja tok.

Saj let je mnogo

že za mano,

v tem času, uspehov polno.

A še več, bilo je zmot.